Soline

O SOLINAH

Pridobivanje soli spada pod rudarske dejavnosti, saj je sol mineral. Soline so prostor ob morju, ki je urejen za pridobivanje soli iz morske vode.

Človek je na prvotnih mokriščih zgradil kanale, nasipe, bazene. Sol se je tu zasičevala s pomočjo plimovanja, vetra in sončne energije. Soline ponavadi nastanejo ob rečnih izlivih v morje- naplavine in nizko obalno dno.

Nudijo zatočišče številnim živalim, saj tam najdemo različne ekosisteme. Ptice so pogoste obiskovalke solin, v Sečovljah je bilo videnih kar 296 različnih vrst (za primerjavo koliko je to, v celi Evropi jih je okoli 500).
Območja solin spadajo med najbolj ogrožena mokrišča v Sredozemlju, največkrat jih najdemo ob izlitju rek.

Morje ni edini vir solin, imamo tudi slana jezera iz katerih pridobivamo sol, pa tudi rudnike soli (te najdemo predvsem v notranjosti celin).
Zaradi industrijskega pridelovanja soli, je tradicionalna pridelava potisnjena v ozadje in počasi, a vztrajno, izumira. V naših sečoveljskih solinah še vedno ohranjajo stare načine pridelave. Upajmo, da se bo z osveščanjem ljudi o naravni in kulturni dediščini tega območja, uspelo uspešno ohraniti soline in da bodo v prihodnosti morda imele še večjo vlogo, kot jo imajo sedaj.

SEČOVELJSKE SOLINE

So največje slovenske soline, zavzemajo območje približno 650ha površine ob ustju Dragonje pri Sečovljah, spadajo pod del piranskih solin (včasih so te zajemale še soline v Luciji in Strunjanske). Ležijo na najbolj jugovzhodnem delu Slovenije. Prvič so bile omenjene leta 804 (čas Karolingov). Včasih so imele soline veliko gospodarsko vlogo, ki pa se zdaj izgublja. Bolj so pomembne za ohranjanje naravne in kulturne dediščine kot pa za samo pridelavo soli. Delijo se na 2 dela, Lera in Fontanigge. Na območju Fontanigg se od leta 1968 soli ne prideluje več, kar je posledica prevelikih stroškov za vzdrževanje. Tistega leta sta namreč soline prizadela dva naravna vremenska ekstrema. Najprej jih je reka Dragonja poplavila nato pa jih je, kasneje v poletju, zalila še izredno visoka morska plima. Od takrat se, kot rečeno, sol prideluje samo še na Leri.

PRIDOBIVANJE SOLI

ORODJE

Pridobivanje soli na tradicionalen način zahteva ustrezno znanje in orodje. Uporabljali so leseno orodje, ki ni smelo biti kemično obdelano ali premazano. Zaradi dokaj hitre obrabe lesa so v zimskem času orodje popravili. Danes imajo orodje tudi iz aluminija.
Voda se je pretakala po kanalih skozi zapornice ali s pomočjo črpalk, ki so bile najprej ročne, nato vetrne, danes pa so električne. Po petoli so hodili z leseno obutvijo z namenom, da je nebi poškodovali. Nato so sol strgali z gaveri oz. lesenimi strgali (gavero je orodje, ki zajema grablje in dolgi ročaj). Za zajemanje slanice so uporabljali botasso. Za nakladanje soli pa so uporabljali lesene palote ali lopate, katero so prevažali na lesenih samokolnicah in vozičkih.

               

OD MORSKE VODE DO SOLI

Solna polja, kjer pridelujejo sol, obsegajo kristalizacijske in izparilne bazene. Morsko vodo speljejo iz izparilnih v kristalizacijske bazene ali kavedine po načelu prostega pada ali pa s črpalkami. Na Leri poteka postopek z uporabo črpalk. Nato voda teče po kanalih, ki jih imenujemo lide. Sol nastane, tako da iz bazenov izhlapi večina vode. Solinarji s posebnimi natikači, imenovanimi taperini in z z lesenimi strgali, ki se jim reče tudi gaveri, spravijo sol na kupčke ter pustijo, da se čisto odcedi. Ob tem pa v bazenih ob kristalizaciji nastane tudi blato ali fango, ki je zdravilno za revmatične bolezni. V solinah lahko vidimo solne fonde, kjer se proizvaja sol za različne naročnike.

TEHNOLOŠKI POSTOPKI TRADICIONALNE PRIDELAVE SOLI

Sečoveljske soline so tehnološki objekt, ki ga je treba stalno vzdrževati v primernem stanju. Sol se prideluje v obdobju od sredine septembra do sredine marca. Pri tradicionalnem solinarstvu ni izključeno, da so vsi predhodni napori in stroški zaman, vendar je ključnega pomena vreme. Po solinarski sezoni se na območju kristalizacije pričnejo posezonska upravljanja vodnih režimov z regulacijo lesenih zapornic in uporabo pretoka sprostim padom ali črpališčem. Vodarji načeloma opravljajo tovrstna opravila kot so;

• vzdrževanje zaloge sveže morske vode v nalivnem kanalu Lera,
• priprava zaloge vode s prečrpavanjem (recirkulacija),
• izpust in nalivanje vode na bazenih po praznjenju območja kristalizacije ob končani solinarski sezoni,
• redno izmenjevanje vode (pravočasno nalivanje in dolivanje-vsak dan ali vsak drugi dan);
• nadzorovanje prezračevanja, s tem preprečijo pospešeno razslojevanje, izsušitev ali pomrznitev zimske petole,
• popravilo ali zamenjava lesene opreme,  kot so zapornice, deske,  podporniki na obloženih nasipih in pretočna korita ter vzdrževanje vagonov,
• čiščenje kristalizacijskih bazenov (z lesenimi strgali-gaveri, za boljše oprijemanje morskega blata), pretočnih kanalov,
• nanašanje morskega blata,
• obdelava nasipov.
• VSA DELA SE OPRAVLJAJO ROČNO!

 

Ob pričakovanih dolgotrajnejših ali močnejših nalivih je potrebno izprazniti območje kristalizacije, saj lahko povzročijo intenzivnejšo erozijo, nasipi iz blata izgubijo kompaktnost, zamuljena petola pa lahko prične odmirati na mestih, kjer je šibkejša. Vodo v solnih poljih so pretakali tudi s pomočjo črpalk. Ob vetru z vetrnimi, ponavadi pa  kar z ročnimi.

 

ALI STE VEDELI?

· Za pridelavo 1 kg soli potrebujemo do 45 do 47 l morske vode.

· Voda od morja do kristalizacijskega bazena ob idealnih vremenskih razmerah potuje 3 tedne.

· Voda se ob vročih poletnih dnevih  v kristalizacijskih bazenih pod solnim cvetom lahko  segreje tudi do 60°C in več.

· Količina proizvedenega kisika petole je enaka tropskemu gozdu višine 30-40 metrov

· Z izhlapevanjem 1 kubičnega metra morske vode nastane 22-24 kg kuhinjske soli, 13.15 kg drugih soli pa ostane raztopljenih v matični vodi. Ali ste vedeli, da sol zniža zmrzišče vode in s tem ohranja lahkost sladoleda.

Lera

Na Leri zalogovnik sveže morske vode za obdobja nizkih vodostajev morja. (še danes "aktivnem" območju) poteka kristalizacija soli na solnih poljih, ta so ločena od polj za zgoščevanje morske vode (bazeni za izhlapevanje).  Površina kanala je 4,960 ha. Nasipi kanala so zgrajeni iz sedimenta, na manjšem delu odsekov so obloženi s kamnom. Razdeljena na 3 območja izhlapevanja. Te površine so namenjene pripravi slanic do slanosti blizu zasičenost.

Fontanigge

K površinam za izhlapevanje slanice sodi tudi območje Fontanigge. Ležijo med kanalom Grande in reko Dragonijo. Obsegajo 314 ha. Zgrajena iz mreže  kanalov ki so v preteklosti služili dovodu morske vode do posameznih solnih polj, odvodu izrabljenih in padavinskih vod ter za transportne plovne poti. Danes v delni rabi podrejeni vzdrževanju nivojev vod za gnezdeče ptice.

Kristalizacija

Območje kristalizacije je celotno območje kristalizacije in zajema površino 32,8 ha. Osnovne enote kristalizacijskega območja so solna polja (fondi) s štiriindvajsetimi (takih je 32 polj), osemnajstimi (16 polj) ali šestnajstimi (3 polja) kristalizacijskimi gredami (cavedini). Sestavni deli solnega polja so kristalizacijske grede, ki so ograjene z nasipi iz sedimenta, brežine nasipov so obložene z lesom. Sestavni deli solnega polja so še postrežnica (vasca), ki je zalogovnik nasičene slanice, kanali za transport vod, kolski tir za odvoz soli z vozički, betonska odcedišča za sol, lesena oprema, zapornice, pretočna korita, brvi za prehode preko kanalov in solinarske lope.Predel kristalizacije je izredno zanimiv in pomemben v času prezimovanja in selitve ptic. Redno prečrpavanje vode v in iz kristalizacije prinaša mnogo hrane, s katero se hranijo predvsem ribojede vrste.
Pobiranje soli

Sezona pobiranja soli traje od junija do polovice septembra.  Za pobiranje soli je najboljše sončno vreme z rahlim vetričem. Prvi dan sezone soli izpustijo solnico iz kristalizacijskih gred in jo prečrpavajo v postrežnice, te služijo solinarju kot zalogovnik slanice, ki je namenjena neposredni uporabi pridelave soli. Vsako solno polje ima svojo postrežnico. Vodarji preko obsežnih izhlapevalnih površin zgoščujejo morsko vodo po posameznih območjih izhlapevanj in jo kot svežo slanico vsak dopoldan dolijejo v postrežnice. Solinar z lesenim strgalom (gaverom) s postopnim blagim porivanjem mešanice slanice in kristalov približuje sol h glavni dostopni poti s kolskim tirom (cavazalu), kjer oblikuje tri, štiri ali več nizkih in širokih kupov soli, iz katerih postopoma z dviganjem soli z gaverom oblikuje čiste bele kupe v obliki večstranske piramide, ki jim solinarji pravijo grumi. V kupih se sol odcedi, ki jo nato z lopato previdno natovori na voziček vagonet in ga potisne do odcedišča, kjer ga kasneje z lopato razloži. Po nekaj dnevih odcejanja ali ko je odcedišče polno, sol analizirajo, ocenijo, sortirajo in odpeljejo v po kvaliteti soli ločena skladišča.

Solni cvet

Je najdragocenejši pridelek Sečoveljskih solin. Ima obliko robno piramidastega kristala bele do  roza barve. Ti kristali  nastajajo le ob brezveterju, saj jih zmoti že najmanjši val. V času pobiranja jih solinarji pobirajo z posebno prirejeno mrežico, ki je vpeta v leseni okvir. Ima posebej izrazit vonj in okus ter je bogat z minerali.

Ohranjanje Sečoveljskih solin

Da bi jih ohranili soline so določili omejitve  vseh dejavnosti, ki negativno vplivajo na ekologijo krajine in njeno podobo. Prepovedan je  lov, kakršnokoli onesnaževanje zraka, vode in tal, graditev strnjenega naselja na polotoku Seča, spreminjanje namembnosti prostora, uničevanje, trganje rastlin, uničevanje bivališč živali (gnezd inp.); strogo prepovedano je  vsako poseganje v naravnih rezervatih. Kakršnikoli posegi na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline so možni le s predhodnim soglasjem Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran. Vlada Republike Slovenije je leta 2001 območje Sečoveljskih solin razglasila za krajinski park, območje Muzeja solinarstvapa za kulturni spomenik državnega pomena. Leta 1993 so Sečoveljske soline postale prvo slovensko mokrišče, uvrščeno na seznam mednarodno pomembnih močvirij pod okriljem Ramsarske konvencije.

Solinarsko vremenarstvo

Solinar se o vremenu pogovarja  z luno. Kadar ima lunin obraz velike podočnjake, se zagotovo in hitro bliža dež. Prav tako pa sta zgovorna majava krajca, naj bo prvi ali zadnji – če je nagnjen preveč, se ponuja dež; če pa krajec stoji strumno, bo vreme lepo. Solinar gleda tudi jutranji in večerni zarji; če so bele, se ni bati ničesar, rdeče večerne obljubljajo lepo vreme, rdeče jutranje skisano, posebej zaupanja vredna pa ni niti večerna zarja. Veliko vedo o vremenu povedati tudi vetrovi. Tramontana, severni veter, prinaša lepo vreme; burja, severovzhodnik, obeta razjasnitev; levant, veter z vzhoda, bo prignal bolj zamegljen kot jasen pogled; široko jugozahodno hrumenje napoveduje vremensko spremembo, z jugom zapljuska dež. Najbolj nevaren je lebič, potuhnjeni jugozahodnik, ki si rad daje duška v neurju. Čisti zahodnik z morja prinaša le suho grmenje, maestral pa prinaša ponavadi več dni zapored suho vreme.