Fontanigge

FONTANIGGE

Področje obsega 314ha. Ležijo med kanalom Grande in reko Dragonjo. Na vzhodu jih omejujejo pridelovalne površine, na zahodu pa morski visokovodni nasip. Mreža kanalov, zdaj sicer opuščenih, je včasih služila za dovajanje morske vode do posameznih kristalizacijskih bazenov, odvajanju odvečne vode ter za morske poti po solinah. V mreži kanalov sta Giassi in Curto, najdaljši pa Pichetto, ki je ohranil svojo vlogo za upravljanje vodnih režimov na tem območju.

V obdobju pridelave soli ob plimah dovaja morsko vodo na področje kanal Pichetto preko zapornic s povratno loputo, obrnjeno za vtok v soline. V zimskem času je povratna loputa obrnjena za praznjenje področja tako, da padavinske vode ob osekah odtekajo v kanal.

Ker se na tem območju soli ne pobira več, so par starih solinskih hišic obnovili in jih spremenili v muzej.

SOLINSKE HIŠE

Na solinah so že od 8. stoletja naprej v poletnih mesecih bivale celotne solinarske družine. Takrat je na solinah stalo okrog 440 hiš, vendar jih je zaradi opustošenja proizvodnje na Fontaniggeah ostalo zelo malo. Danes so to območje zasedli novi prebivalci: ptice, plazilci, žuželke…
Solinske hiše so bile zgrajene predvsem iz laporja ali pa v kombinaciji iz belega istrskega apnenca. Njihova gradnja ni bila zahtevna, bila je pa strogo namensko urejena.
Pritličje so sestavljala orodja in pridobljena sol. Stopnice v pritličju so vodile v zgornji prostor v katerem so solinarji spali, kuhali, jedli in pili. Njihov jedilnik so predstavljale predvsem ribe, kuhali so pa tudi zelenjavo, ki je rasla na majhnih vrtovih ob hiši.
Ker je bilo v poletnih mesecih zelo vroče, sobe v hiši niso bile zaprte zaradi kroženja zraka, kar je omogočilo lažje prenašanje vročine. Tekoče vode niso imeli.